Slušni aparat in rešitev za starejše, ki jim je ponagajal dober sluh
Ko smo mladi, občutka, da ne slišimo dobro ne poznamo. Sama sem večkrat opazovala očeta, ko je imel slušni aparat. Sedaj, ko gledam nazaj, bi lahko rekla, da bi lahko bila bolj uvidevna do tega, da moj oče ni dobro slišal. A kaj, ko oče nikoli dajal občutka, da je to za njega težko. Tudi če smo videli, kako si je namestil slušni aparat, je to bilo videti tako enostavno. Nihče se ni z njim ukvarjal, sploh pa, da bi se komu smilil. Potem pa so leta tekla in sama sem začela slišati precej slabo na levo uho. Ko sedaj gledam nazaj, mi je bilo najtežje na začetku. Tisti začetek, ko spoznaš, da ne slišiš dobro. Res je grozni občutek, ko pogosto ne slišiš, kaj se ljudje pogovarjajo, ko enostavno ne veš od kje prihaja določen zvok. Sama priznam, da sem bila kar v stresu, dokler si nisem enostavno priznala, da ne slišim dobro.
Imela sem občutek, da bo to minilo, da bom enostavno čez čas spet slišala. A žal ni bilo tako in tudi sama sem potrebovala slušni aparat. To je bil velik stres zase. Kolikokrat sem se v teh trenutkih spomnila na očeta, kako mirno je vse to sprejel, čeprav ni lahko. Sama sem to dejstno, da bom nosila slušni aparat sprejela zelo težko. Meni je bilo enostavno hudo, ko sem vedela, da bom morala aparat nositi vsak dan. Enostavno se s tem nisem želela soočiti. Večkrat sem si rekla, da ne slišim tako slabo, da bi potrebovala slušni aparat.
Moj sluh je bil tako vedno slabši in seveda sem morala po aparat. Danes ga nosim in sem se ga navadila. Lahko pa rečem, da začetki niso enostavni. Jaz sem na začetku imela občutek, da me skozi boli glava. Enostavno je bilo zelo težko sprejeti dejstvo, da je slušni aparat nekaj, kar sem potrebovala.
