Spomini na lov z očetom
Spomnim se, kako sem še v času otroštva hodila z očetom na lov v naših okoliških hribih. Moj oče je namreč bil lovec in hkrati tudi gozdni čuvaj. Vsako sezono, ko se je pričel lov, so imeli posvet in določili število uplenjene divjadi glede na skupno število, ki je bilo dovoljeno po lovskih smernicah.
Takrat so tudi pregledali in prešteli število opravljenih ur, ki jih je moral vsak lovec opraviti v lovišču, prav tako so morali poravnati lovsko članarino. Bila je tudi možnost, da tisti, ki iz različnih razlogov niso morali opraviti število ur v lovišču, so le te lahko plačali. Ure so se štele za košnjo trave okoli lovskega doma in ob nekaterih gozdnih cestah, postavljanje krmišč in solnic za divjad, obdelovanje določenih njiv s posejanjem krompirja in drugih žit za divjad , postavljanje opazovalnic in še kakšna sprotna dela, ki so nastala iz potrebe. Preden se je pričel lov, so morali tudi nastreliti lovsko orožje. Moj oče je bil kar zelo aktiven član v tej lovski družini in jaz sem ga skoraj vedno spremljala.
Dosti stvari sem mu že lahko pomagala, predvsem pri pisanju nekaterih seznamov in seštevanju ur in nekaterih rezultatov. Imeli so tudi razna strelska tekmovanja in sem vpisovala rezultate. Vedno sem ob njihovih lovskih prireditvah pomagala v kuhinji delit hrano in v strežbi prinašat pijačo. Ob vsakem zaključku dogodkov smo posedeli z družbo in takrat sem po navadi poslušala kot pravijo laiki lovske laži. Vsakič so me zelo nasmejali. V tistih časih sem bila res ogromno z očetom in dosti stvari sem se naučila. Nekaj mesecev na leto, pa so priredili skupen lov z vsemi lovci. Ta je bil vsak teden v drugem kraju in vsakič je bil nekdo drug vodja lova, ki je moral poskrbeti za varnost vseh prisotnih, za malico za vse prisotne.
Po navadi so to bila zbirna mesta pri okoliških kmetih, kjer so jim z veseljem tudi ponujali pijačo po zimi so jim kuhali čaje. Ne vem, kako danes potekajo vse te navade, najbrž podobno saj gre vse z mladino naprej. V tistih časih je bilo res čudovito.…
Read More